Predsednik iranske narodne skupščine Mohammad Baqer Qalibaf je v nedeljo opozoril, da bo Iran v primeru ameriškega vojaškega napada odgovoril s povračilnimi ukrepi proti Izraelu in ameriškim vojaškim oporiščem na Bližnjem vzhodu. Qalibaf je poudaril, da so vsa ameriška oporišča v regiji ter ozemlje Izraela legitimni cilji, če bi Združene države Amerike izvedle kakršno koli posredovanje proti iranskemu ozemlju. Grožnja prihaja v času, ko se iranske oblasti spopadajo z obsežnimi notranjimi protivladnimi protesti, ki so med največjimi v zadnjih letih. Izrael je zaradi možnosti ameriškega posredovanja v Iranu in morebitnega iranskega odgovora v stanju najvišje pripravljenosti. Po poročanju izraelskih virov so se varnostne razmere v regiji dodatno zaostrile, saj izraelski premier Benjamin Netanjahu od ameriškega predsednika Donalda Trumpa zahteva podporo za nove vojaške akcije proti iranskemu balističnemu programu. Napetosti med državama se stopnjujejo že dalj časa, pri čemer Iran vztraja pri bogatenju urana kljub mednarodnim sankcijam in pritiskom. Zadnje grožnje Teherana so neposredno povezane z dolgotrajno retoriko o zunanjem vmešavanju, saj iranski vrh obtožuje ZDA in Izrael vodenja "totalne vojne" proti državi. Medtem ko so sosednje države, kot je Irak, pod pritiskom obeh strani, ostaja vprašanje uporabe zračnega prostora in morebitnih raketnih napadov ključno za varnostno stabilnost celotnega Bližnjega vzhoda. Izrael medtem krepi svoje obrambne zmogljivosti in spremlja dejavnosti skupin, ki jih podpira Iran, v svoji neposredni bližini.

Ameriški predsednik Donald Trump je v petek ponovno izpostavil nujnost vzpostavitve ameriškega nadzora nad Grenlandijo, ki jo je označil za ključno za nacionalno varnost Združenih držav Amerike. Trump je opozoril, da bi pasivnost Washingtona odprla vrata ruskemu in kitajskemu vplivu na Arktiki. Po njegovih besedah bi ti državi brez ameriškega posredovanja postali neposredni sosedi ZDA na severu, kar je označil za nesprejemljiv scenarij. Izjave so bile podane med srečanjem z vodilnimi predstavniki naftne industrije, kjer so razpravljali o vojaškem posredovanju v Venezueli in prizadevanjih za preusmeritev tamkajšnje proizvodnje nafte v korist ameriškega gospodarstva. Trump je ob tem potrdil, da ZDA trenutno obravnavajo Venezuelo kot zaveznico, vendar je poudaril, da je preprečevanje prisotnosti geopolitičnih tekmecev v regiji in na strateških ozemljih, kot je Grenlandija, prednostna naloga njegove administracije. Najnovejše napetosti so neposredno povezane z dogodki iz začetka januarja, ko so evropski zavezniki in Danska ostro zavrnili Trumpove zahteve po priključitvi otoka. Kljub mednarodnemu nasprotovanju Bela hiša Grenlandijo še naprej opredeljuje kot strateško prioriteto, pri čemer se predsednik sklicuje na nacionalno varnost in preprečevanje širitve vpliva Moskve in Pekinga v arktični regiji.

Namestnik vodje kabineta Bele hiše Stephen Miller je v nedavnih izjavah ponovno obudil razpravo o ameriški priključitvi Grenlandije, ki je trenutno pod suverenostjo Danske. Miller je poudaril, da bi otok moral postati del Združenih držav Amerike, pri čemer je zatrdil, da Washingtonu za dosego tega cilja ne bi bilo treba uporabiti vojaške sile. Po njegovih besedah imajo Združene države pravico do ozemlja, kar je v diplomatskih krogih že povzročilo nove napetosti med Washingtonom in Københavnom. Administracija pod vodstvom Donalda Trumpa je s temi izjavami okrepila pritiske na Dansko, kar je sprožilo val kritik s strani mednarodnih zaveznikov. Millerjeve trditve sledijo prejšnjim neuspešnim poskusom odkupa otoka, ki so že v preteklosti obremenili odnose med državama. Kritiki opozarjajo, da takšna retorika spodkopava suverenost Danske in avtonomijo grenlandskega ljudstva, medtem ko ameriška stran vztraja pri strateškem pomenu otoka za varnost in gospodarske interese v Arktični regiji.

Administracija ameriškega predsednika Donalda Trumpa je potrdila, da aktivno preučuje možnosti za pridobitev Grenlandije, pri čemer Bela hiša ne izključuje uporabe vojske kot ene izmed možnosti. Predsednik Trump je pridobitev največjega otoka na svetu, ki je izjemno bogat z naravnimi viri, označil za prednostno nalogo nacionalne varnosti. Po poročanju tiskovne agencije Reuters ameriški uradniki razmišljajo o več scenarijih, ki vključujejo neposreden nakup otoka od Kraljevine Danske ali sklenitev dogovora o prosti pridružitvi Združenim državam Amerike. Trump si prizadeva, da bi postopek priključitve končal še v svojem trenutnem mandatu, ki se izteče januarja 2029. Grenlandija ima zaradi svoje strateške lege na Arktiki in surovin izjemen geopolitični pomen, kar po mnenju Washingtona opravičuje uporabo vseh razpoložljivih sredstev za dosego tega cilja. Danska vlada in lokalne grenlandske oblasti so se na tovrstne namere v preteklosti že odzvale z odločnim zavračanjem prodaje ozemlja.

Donald Trump je po napadu na Venezuelo zagrozil s potencialno vojaško operacijo v Kolumbiji in ponovil, da potrebujejo Grenlandijo, saj naj bi bila Danska nezmožna skrbeti zanjo. Opozoril je tudi Kubo in Mehiko. Poleg tega je dejal, da bo predsednica Venezuele Delcy Rodriguez doživela usodo Madura, če ne bo poslušala nasvetov ZDA.

Združene države Amerike so v soboto, 3. januarja 2026, izvedle obsežno vojaško operacijo v Venezueli, v kateri so pripadniki specialnih enot Delta Force zajeli predsednika Nicolása Madura in njegovo soprogo Cilio Flores. Operacija, ki naj bi po nekaterih poročilih trajala le pol ure, je bila izvedena brez ameriških žrtev. Dogodek je v ameriških medijih sprožil val odzivov; medtem ko nekateri analitiki operacijo označujejo za strateško uspešno potezo, ki bo utrdila vpliv ZDA na zahodni polobli, drugi opozarjajo na morebitne varnostne posledice. Televizijska mreža ABC je v svojem poročanju izpostavila zaskrbljenost glede morebitnih povračilnih ukrepov, vključno s terorističnimi napadi na ameriških tleh, ki bi jih lahko sprožili narko karteli ali privrženci zajetega voditelja. Po drugi strani so analitični zapisi operacijo označili za demonstracijo moči, ki bo verjetno prisilila preostale države v regiji k strateškemu popuščanju pred ameriškimi interesi. Kljub medijskim polemikam ameriška administracija poudarja uspeh operacije pri odstavitvi dolgoletnega venezuelskega diktatorja.

Ameriška vojska je v nočni operaciji v Venezueli pridržala predsednika Nicolása Madura in njegovo soprogo, kar je sprožilo ostre odzive mednarodne skupnosti. Donald Trump je operacijo utemeljil s sklicevanjem na Monroejevo doktrino, medtem ko kritiki opozarjajo, da gre za grobo kršitev mednarodnega prava in erozijo svetovnih norm. Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je izrazila nasprotovanje ameriškemu ravnanju, senator Marco Rubio pa je poudaril, da Maduro nikoli ni bil legitimen voditelj države. Dogodek se je zgodil po obdobju stopnjevanja napetosti, ko so Združene države Amerike obtoževale venezuelski režim vpletenosti v trgovino z drogami. Rusija in Kitajska sta dejanje obsodili, saj naj bi bile o načrtovanem napadu predhodno obveščene, a nista mogli preprečiti vojaškega posredovanja. Razmere v regiji ostajajo izjemno napete, saj gre za vprašanje nadzora nad energetskimi viri in geopolitične prevlade v Latinski Ameriki. Združeni narodi so pozvali k mirnemu prehodu oblasti, ki bi temeljil na spoštovanju Ustanovne listine ZN, vendar dejanja na terenu kažejo na enostransko ameriško politiko pritiska. Operacija postavlja nevaren precedens za prihodnje mednarodne odnose in suverenost držav, ki niso v skladu z interesi velesil.

Združene države Amerike so v soboto zjutraj izvedle bliskovito vojaško operacijo v Venezueli, ki je trajala približno pol ure. Pripadniki specialnih enot Delta Force so med vdorom v državo zajeli venezuelskega voditelja Nicolasa Madura, kar so ameriški viri označili za izjemno uspešno operacijo. Akcija, ki jo uradni Washington imenuje "specialna vojaška operacija", je bila usmerjena v odstranitev vrha venezuelske oblasti. Analitiki ocenjujejo, da bo ta dogodek služil kot sredstvo pritiska na preostale države v regiji, da se podredijo strateškim interesom Združenih držav Amerike. Po navedbah poročil naj bi bila operacija izvedena z minimalnim odporom, njene posledice pa bodo korenito spremenile geopolitično razmerje moči v Latinski Ameriki. Dogodek pomeni neposreden poseg ameriških oboroženih sil v suverenost južnoameriške države z namenom doseči politično kapitulacijo celotne poloble.

Ameriške vojaške sile so v bliskoviti operaciji v Venezueli ugrabile predsednika Nicolása Madura in njegovo soprogo Cilio Flores. Po navedbah ameriške administracije pod vodstvom Donalda Trumpa je šlo za ciljno usmerjeno akcijo, ki naj bi bila del širših prizadevanj za vzpostavitev novega svetovnega reda in zaščito ameriških interesov v regiji. Operacija, ki so jo nekateri označili za "petminutno vojno", je sprožila val ogorčenja v mednarodni javnosti, saj predstavlja neposreden kršitev mednarodnega prava in suverenosti države. Dogodek pomeni vrhunec večmesečnega stopnjevanja napetosti med Washingtonom in Caracasom. Trumpova administracija je ugrabitev utemeljila z bojem proti kriminalu in narkokartelom, vendar kritiki opozarjajo, da gre za nevaren precedens, ki spodkopava diplomatske norme. V Venezueli in širši latinskoameriški regiji se spopadajo z negotovostjo glede prihodnje stabilnosti, medtem ko svetovna skupnost opozarja na morebitne dolgoročne posledice takšne erozije mednarodnih pravil. Operacija ima poleg političnih tudi močne gospodarske motive, predvsem zaradi nadzora nad bogatimi zalogami nafte v državi.

Trumpova administracija je operacijo v Venezueli predstavila kot misijo aretacije na podlagi sprožilcev, ki je ciljala na dva ameriška obtožena ubežnika, in trdila, da je tajnost zahtevala, da Kongres ni bil vključen. Naftni gigant Chevron je izjavil, da bo konstruktivno sodeloval s Trumpovo administracijo pri podpori mirnemu prenosu oblasti v Venezueli. Nekdanji kongresnik je napovedal nadaljnje poteze Trumpa, ki bodo razburile njegovo bazo. Novinarka NBC je menila, da bo aretacija Madura škodovala pravnemu postopku proti njemu.

Zunanje ministrstvo Združenih držav Amerike je v četrtek Peking pozvalo k zadržanosti in prekinitvi vojaškega pritiska na Tajvan. Po navedbah Washingtona kitajske vojaške dejavnosti v regiji po nepotrebnem stopnjujejo napetosti in ogrožajo regionalno stabilnost. Ameriška administracija je poudarila, da tovrstni manevri ne prispevajo k mirnemu reševanju sporov, temveč povečujejo tveganje za morebitne incidente. Najnovejše opozorilo prihaja po tem, ko je Kitajska v zadnjem obdobju znatno okrepila svojo vojaško prisotnost v okolici otoka, vključno z letalskimi in pomorskimi operacijami. Washington je kitajsko stran pozval, naj namesto demonstracije sile izbere pot dialoga. Odnosi med velesilama ostajajo zaostreni, saj Peking Tajvan obravnava kot del svojega ozemlja, medtem ko ZDA ohranjajo politiko podpore tajvanski samoobrambi in nasprotujejo vsakršnim enostranskim spremembam statusa quo s silo.

Nekdanji visoki uradniki ameriške obveščevalne agencije CIA in politični analitiki so v seriji javnih objav izrazili resno zaskrbljenost nad odnosom ameriškega predsednika Donalda Trumpa do ruskega voditelja Vladimirja Putina. Rob Dannenberg, nekdanji šef operacij v protiterorističnem centru CIA in vodja postaje v Moskvi, je v pogovoru za iPaper poudaril, da Putin s svojo obveščevalno izobrazbo spretno izkorišča Trumpovo naivnost in njegov močan ego. Dannenberg trdi, da ruski predsednik vidi Trumpa kot šibko in domišljavo osebnost, ki jo je mogoče voditi v smeri ruskih strateških interesov. Kritike so se dodatno stopnjevale ob objavah o domnevnih mirovnih načrtih za Ukrajino, ki jih nekateri komentatorji označujejo za nevarne in pristranske v korist Kremlja. Opozorila glede Trumpovega popuščanja Rusiji niso nova; že pokojni senator John McCain je v zadnjih mesecih svojega življenja opozarjal na nevarnost avtoritarnega vpliva Putina na belo hišo. Analitiki izpostavljajo, da ameriški volilni sistem in del medijev nista uspela ustrezno nasloviti vprašanja ruskega vmešavanja v ameriško politiko, kar naj bi Putinu omogočilo utrditev vpliva na Washington.

Kitajski predsednik Xi Jinping je v svojem novoletnem nagovoru poudaril, da je proces ponovne združitve Kitajske neizbežen. Kitajski voditelj je v govoru, ki ga je prenašala državna televizija, izpostavil zgodovinsko nujnost priključitve Tajvana k celinski Kitajski, kar predstavlja eno ključnih strateških usmeritev njegove administracije. Xi je ob tem dejal, da so vsi Kitajci na obeh straneh Tajvanske ožine povezani s skupnim ciljem in bi morali deliti slavo pomladitve kitajskega naroda. Izjava prihaja v obdobju povečanih napetosti v regiji, saj so kitajske oborožene sile tik pred koncem leta izvedle obsežne vojaške manevre v okolici otoka. Peking Tajvan obravnava kot svoje ozemlje, medtem ko vlada v Tajpeju vztraja pri suverenosti in demokratični ureditvi. Retorika kitajskega vrha se v zadnjem obdobju stopnjuje, kar povzroča zaskrbljenost v mednarodni skupnosti glede stabilnosti v Vzhodni Aziji in varnosti plovnih poti v Južnokitajskem morju.

Turški predsednik Recep Tayyip Erdogan je v svojem video nagovoru ob prihodu novega leta ponovno poudaril pomen doktrine "Modra domovina" (Mavi Vatan) in napovedal odločno zaščito turških interesov v Vzhodnem Sredozemlju. Erdogan je v govoru izpostavil, da Turčija pozorno spremlja naraščajoče izzive in grožnje, ki so uperjene proti interesom države ter turško-ciprskega ljudstva. Predsednik je poudaril, da Ankara ne bo dopustila uveljavljanja gotovih dejstev, kraj ali piratstva na območjih, ki jih smatra za del svoje pomorske jurisdikcije. Njegove izjave prihajajo v času stalnih napetosti glede razmejitve morskih meja in izkoriščanja energetskih virov, pri čemer doktrina Modre domovine služi kot strateški okvir za turške zahteve nad obsežnimi deli Egejskega in Sredozemskega morja. Erdoganov nastop utrjuje smer turške zunanje politike, ki temelji na asertivni zaščiti nacionalnih interesov. Čeprav je poudaril, da si država ne prizadeva za ozemeljsko širitev, njegovo opozorilo o neupoštevanju groženj nakazuje na pripravljenost Turčije na morebitne nove konflikte ali diplomatska zaostrovanja v regiji, kar neposredno vpliva na stabilnost v južnem delu Evropske unije.

Ameriški predsednik Donald Trump je potrdil, da so oborožene sile Združenih držav Amerike izvedle prve neposredne zračne napade na kopenske cilje v Venezueli. Operacija, ki naj bi jo s pomočjo brezpilotnih letal izvedla agencija Cia, je bila usmerjena proti ključni logistični infrastrukturi, vključno z velikim pomolom na venezuelski obali. Po navedbah Washingtona so napadeni objekti služili za tihotapljenje prepovedanih drog, medtem ko kritiki opozarjajo, da gre za stopnjevanje napetosti z namenom strmoglavljenja venezuelske vlade. Analitiki poudarjajo, da ti dogodki pomenijo preobrat v ameriški strategiji, saj so se ZDA s pomorskih blokad preusmerile k neposrednim napadom na kopensko ozemlje suverene države. Pojavljajo se resni pomisleki glede morebitnega izbruha širšega vojaškega spopada, saj nekateri viri trdijo, da so primarni motiv za agresivno politiko Trumpove administracije venezuelska nahajališča nafte. Kljub stopnjevanju napetosti predsednik Trump za zdaj ni napovedal napotitve kopenskih enot, vendar so razmere v regiji izjemno nestabilne.

Kitajsko zunanje ministrstvo je v ponedeljek ostro obsodilo odločitev Izraela o uradnem priznanju neodvisnosti Somalilanda, ki se je odceplil od Somalije. Peking je poudaril, da nasprotuje kakršnemu koli priznanju Somalilanda kot neodvisne suverene države, medtem ko je Tajvan to potezo Tel Aviva pozdravil kot prvi. Izrael je svojo odločitev branil pred Združenimi narodi, kjer so se soočili z vprašanji drugih držav članic o dejanskih motivih za ta korak. Nekatere države so namreč izrazile zaskrbljenost, da bi priznanje lahko služilo kot podlaga za morebitno preselitev Palestincev z območja Gaze ali za vzpostavitev novih izraelskih vojaških baz v strateško pomembni regiji. Kitajska diplomacija meni, da takšne poteze spodkopavajo ozemeljsko celovitost Somalije, Izrael pa vztraja pri legitimnosti svoje diplomatske odločitve kljub naraščajočim mednarodnim pritiskom in ugibanjem o širših geopolitičnih ambicijah na Afriškem rogu.

Po mnenju Nicka Giambruna se v zahodni hemisferi odvija nova geopolitična bitka, kjer imajo Kitajska in Rusija pomemben vpliv preko držav, kot so Kuba, Venezuela in Nikaragva, ki so geopolitični nasprotniki ZDA. To območje postaja vse bolj pomembna globalna žariščna točka.

Poglabljanje odnosov med Indijo in ZDA pod Trumpom 2.0 je presenetljiv zunanjskopolitični izid, ki ga avtor pripisuje Trumpovi želji po kaznovanju Indije, ker se noče podrediti ZDA. Odnosi med Pakistanom in ZDA so se okrepili, kljub težavam pod Trumpom 1.0, in pojavljajo se pogovori o tem, da bi Pakistan ZDA ponudil komercialno pristanišče za ponovno vzpostavitev regionalne prisotnosti, kar bi lahko imelo dvojni vojaški namen.

John Mearsheimer, Alexander Mercouris in Glenn Diesen so razpravljali o konceptu lažne diplomacije in njenem vplivu na trajne konflikte. Poudarili so različne vidike mednarodnih odnosov in strategij v kontekstu trenutnih geopolitičnih napetosti.

V Latinski Ameriki se oblikuje nova politična ureditev pod vplivom Izraela, ki se predstavlja kot etična in stabilna sila. Ta preobrazba bi lahko imela nepredvidene posledice, ko bodo pravila igre enkrat postavljena.

Ray McGovern v svoji analizi napoveduje propad zveze NATO in Evropske unije, pri čemer poudarja, da so odločitve, ki jih sprejemajo vodilni, nespametne in vodijo v uničenje. Članek obravnava ključne točke in teme, ki prispevajo k tej napovedi.

Vizualizacija prikazuje zgodovino evropskih kolonij od leta 1462 do danes in osvetljuje vzpon in padec kolonialne dobe. Od zgodnjih portugalskih podvigov v 15. stoletju do obsežnega britanskega imperija v začetku 20. stoletja so evropske države tekmovale za nadzor nad ozemlji in trgovino na skoraj vseh celinah.

Alastair Crooke analizira, da ruski predsednik Vladimir Putin ne išče zgolj dogovora, temveč vztraja pri sklenitvi pravno zavezujoče pogodbe. Članek razpravlja o geopolitičnih napetostih in stališčih Rusije v mednarodnih odnosih.

Dogodki dne 8. decembra 2025 nakazujejo, da se svetovna ureditev preoblikuje v tripolarno, kar ima pomembne geopolitične posledice.

Članek obravnava vlogo zveze Nato kot ključnega elementa ameriške zunanje politike v Evropi od njene ustanovitve leta 1949. Poudarja, da ameriške politične in politične elite še naprej podpirajo ključne predpostavke o pomembnosti Nata za ameriško strategijo globalne prevlade.

Grški minister za energijo, Stavros Papasavrou, je v Washingtonu nadaljeval s serijo srečanj, osredotočenih na krepitev energetskega sodelovanja med Grčijo in Združenimi državami. Poudaril je vlogo Grčije v koridorju IMEC in napovedal, da bo naslednje ministrsko srečanje v formatu 3+1 potekalo aprila v Washingtonu.

Grški zunanji minister Giorgos Geraperitis je ob prihodu na Dunaj poudaril zavezanost Grčije mednarodnemu pravu, njeno vlogo v EU in Natu ter pomen soočanja z agresijo. Izpostavil je, da je Grčija v zadnjih letih osrednja točka mednarodnega dogajanja in ključni dejavnik pri oživljanju OVSE ter v Varnostnem svetu Združenih narodov.

Andrew Korybko na Substacku poroča, da bi bil potencialni pristop Avstrije k NATO "še ena (navidezna) zmaga nad Putinom", ki bi jo lahko predstavili kot upravičeno znižanje življenjskega standarda zaradi protiruskih sankcij. Nekdanji ruski predsednik in trenutni namestnik predsednika je dejal, da bi bil takšen korak izključno iz pripovednih razlogov.

Alastair Crooke, nekdanji britanski diplomat, analizira 28-točkovni t.i. 'mirovni načrt', ki ga je zagotovil ukrajinski poslanec Goncharenko. Crooke ocenjuje, da je besedilo, napisano kot pravna pogodba, amatersko delo in razkriva ameriško operacijo 'vabe in zamenjave', ki cilja na temeljne principe ruskega predsednika Vladimirja Putina.

John Mearsheimer in Glenn Diesen v svoji analizi napovedujeta pesimistično prihodnost Evrope. Trdita, da bo Evropa poražena in uničena.

Andrew Korybko v članku trdi, da nemška hegemonija nad Srednjo in Vzhodno Evropo ogroža že tako omejeno suverenost Poljske. Po mnenju avtorja bi lahko ZDA to preprečile s podporo, vendar bi to pomenilo podreditev Poljske "Pax Americana" pod vodstvom Trumpa 2.0.

Pepe Escobar ocenjuje, da EU in NATO delujeta kot "patetični lajajoči čivave" in da plačujeta ceno za "matrjoško vrhunske neumnosti". Poudarja, da nihče ne izgubi denarja z napovedmi političnih samomorilskih nagonov post-orwellovske EU.

Vzhodna Afrika se sooča z novo krizo, saj Etiopija odkrito izraža željo po ponovnem pridobitvi dostopa do morja, tudi s silo. Te napovedi so sprožile zaskrbljenost v regiji, še posebej pa je ostra Eritreja, ki meni, da je to neposredna grožnja njeni suverenosti. Leta 1993 je Eritreja postala neodvisna, s tem pa je Etiopija izgubila dostop do Rdečega morja, kar je povzročilo gospodarske in politične posledice.

Članki obravnavajo palestinsko vprašanje, pri čemer poudarjajo, da ne gre za abstraktni spor med dvema enakovrednima narativama, temveč za konkretno zgodbo ljudstva, ki je bilo prikrajšano za svojo zemljo, pravice in možnost samoodločbe. Poudarjajo, da Palestinci nikoli niso živeli izven nevarnosti, ker se niso nikoli odpovedali življenju v Palestini.

Ameriški think-tank meni, da sta Armenija in Kazahstan ključni državi za omejevanje Rusije. Washington Post je objavil članek, v katerem svari, da bi lahko bil naslednji cilj Vladimirja Putina po Ukrajini Armenija ali Kazahstan. Članek sta napisala Seth Cropsey in Joseph Epstein, predsednik in direktor Turan Research Center. Članek se pojavlja pred vrhom C5+1 v Washingtonu med petimi srednjeazijskimi voditelji in ZDA.

Članki poročajo o različnih pogledih na vpliv politike Donalda Trumpa v Latinski Ameriki. Medtem ko en vir navaja, da Trump spodbuja enotnost Latinske Amerike proti Združenim državam, drugi trdi, da se Trump bori proti kitajskemu vplivu v regiji. Razhajanja v interpretaciji Trumpovih dejanj kažejo na kompleksnost odnosov med ZDA in Latinsko Ameriko ter prisotnost konkurenčnih sil v regiji.

Kenijski ginekolog Wahome Ngare opozarja ugandskega predsednika Yowerija Musevenija pred zaupanjem Svetovni zdravstveni organizaciji (WHO), trdeč, da cepiva zmanjšujejo plodnost. Poljski zavezniki so zaskrbljeni zaradi načrtovanega srečanja med Donaldom Trumpom in Vladimirjem Putinom v Budimpešti, pri čemer nemška vlada opozarja Madžarsko na mednarodno tiralico za Putina. V Aziji se krepijo nove sile, medtem ko se države kot Indonezija, Turčija, Egipt in Madžarska uveljavljajo kot pomembni akterji v mednarodni politiki, z Viktorjem Orbánom, ki naj bi gostil srečanje Trump-Putin.

Zahod poskuša Belorusijo zvabiti v ponovno uravnoteženje odnosov z Rusijo prek tesnejšega sodelovanja z Zahodom. Pri TheAltWorld poročajo, da je cilj Zahoda zamenjati domnevno rusko vazalstvo Belorusije z dejanskim poljskim. Zahod je že spremenil Ukrajino, Armenijo in Moldavijo v protiruske države, hkrati pa povzroča težave v odnosih.

Ukrajinski predsednik Zelenski naj bi se srečal z Donaldom Trumpom. Madžarski premier Orbán naj bi ruskemu predsedniku Putinu zagotovil 'jamstva' glede vrha, pri čemer Mednarodno kazensko sodišče zahteva Putinovo aretacijo. Medtem pa profesor Tiberiu Tudor v Romuniji analizira morebitno srečanje med Trumpom in Putinom v Budimpešti leta 2025 po Trumpovi vrnitvi v Belo hišo, kar bi lahko vplivalo na novo geopolitično ureditev.

Po podpisu mirovnega sporazuma so se pojavile nove napetosti. ZDA naj bi začasno dovolile Hamasu nadzor nad varnostjo v Gazi, kar nekateri vidijo kot pragmatičen korak za stabilizacijo. Hamas naj bi usmrtil več oseb v Gazi, obtoženih sodelovanja z Izraelom. Izraelska vojska je bila obtožena uporabe lažnih 3D posnetkov tunelov Hamasa za upravičevanje napadov na bolnišnice. Izraelske sile so ubile tudi pet Palestincev, ki so se približevali izraelskim položajem blizu Gaze.

Članek na drpippa.substack.com obravnava dirko za Helij-3, redke zemeljske elemente in vpliv teh elementov na geopolitiko. Odkritje v članku na zerohedge.com razkriva, da medzvezdni objekt 3I/ATLAS sprošča velike količine vode, kar znanstveniki težko pojasnijo. Dva članka na theblogginghounds.com razkrivata, da bo medzvezdni obiskovalec 3I/ATLAS razkril svojo pravo naravo oktobra 2025, medtem ko trenutno izbruha vodo kot gasilna cev, kar izziva razumevanje galaksije.

Ukrajina se nahaja v središču treh prepletenih trikotnikov, katerih cilj je omejiti Rusijo, kot poroča uncutnews.ch. Ti trikotniki vključujejo Lublinski trikotnik (Ukrajina, Poljska in Litva), de facto zavezništvo med Ukrajino, Poljsko in Združenim kraljestvom ter Odeski trikotnik z Romunijo in Moldavijo. Poleg tega europesays.com poroča o sankcijah za tiste, ki pomagajo Rusiji, dve leti po začetku ruske invazije na Ukrajino.

Članek na nemški spletni strani nachdenkseiten.de opozarja, da je zahodna intervencija v ruski državljanski vojni večinoma pozabljena, pri čemer se večina ljudi spominja le še Hitlerja ali Napoleona. Članek na transition-news.org pa se osredotoča na Republiko Moldavijo, kjer se odvija geopolitični boj med pro-zahodnimi in pro-ruskimi silami. Volitve 28. septembra predstavljajo preizkus moči vplivov, ki segajo preko meja države.

V Italiji so potekale stavke in protesti v znak solidarnosti s Palestino, pri čemer so udeleženci zahtevali ustavitev genocida. Izrael je nadaljeval z napadi v Gazi, vključno z zračnim napadom na stanovanjsko hišo v mestni četrti Al-Rimal, kjer je umrlo najmanj 11 ljudi, med njimi pet otrok. Uporabljali so tudi robote in drone.

Članki objavljeni na zeitpunkt.ch in transition-news.org poročajo o razpadu kolektivnega Zahoda, ki naj bi se razdelil na tri različne tabore, ki se borijo za prevlado. Podrobnosti o tem, kateri tabori naj bi to bili, in okoliščine tega razkola niso navedene, poudarjeno pa je, da gre za boj za moč.

Članki obravnavajo različne vidike vojne v Ukrajini in odzive nanjo. Prvi članek, objavljen na gnseconomics.substack.com, analizira dvotirno strategijo ruskega predsednika Putina v Evropi. Drugi članek, objavljen na revolver.news, pa poroča o izjavah bivšega ameriškega predsednika Trumpa, ki pravi, da mu zmanjkuje potrpljenja s Putinom in trdi, da bi lahko rešil vojno.

Eric Zuesse v člankih na ericzuesse.substack.com in theduran.com trdi, da kljub temu, kar trdi Reuters, Peking, Moskva in Pjongjang niso enoten in koheziven blok, ki bi izzival Zahod. Članek izpostavlja različne ideologije in interese med temi državami, ki preprečujejo oblikovanje prave "avtokratske zveze".

Po mnenju Mikea Benza, nekdanjega pomočnika sekretarja v ZDA, so nevladne organizacije in ameriška obveščevalna agencija CIA prevzeli nadzor nad Ukrajino. Različni viri poročajo o vpletenosti teh organizacij v ukrajinsko politiko in družbo.

Rusija je odločno zavrnila trditve, da je poskušala motiti GPS sistem letala predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen med njenim potovanjem v Bolgarijo prejšnji teden. Tiskovna predstavnica ruskega zunanjega ministrstva Marija Zaharova je obtožbe označila za lažne in paranoične.

Članki na caitlinjohnst.one in thealtworld.com analizirajo in kritizirajo izjave Izraelcev, ki trdijo, da Arabci sovražijo Izrael zaradi njihove vere. Avtorji opozarjajo, da je ta argument podoben starejši retoriki "Sovražijo nas zaradi naše svobode", ki se je uporabljala za opravičevanje zunanjih politik. Članki poudarjajo, da takšne izjave poenostavljajo kompleksne geopolitične razmere in zanemarjajo druge pomembne dejavnike.